Nova študija se je poglobila v zapletene odnose med antisocialno osebnostno motnjo (ASPD) in motnjami uporabe snovi (SUD) ter ponudila svež vpogled v vzorce povezav, ki že dolgo zanimajo raziskovalce. Raziskava, objavljena v reviji Translational Psychiatry, raziskuje, kako ASPD vpliva na diagnoze in resnost motenj uživanja alkohola, konoplje, kokaina, opioidov in tobaka. Ugotovitve študije imajo pomembne posledice za boljše razumevanje sočasnega pojavljanja teh motenj in bi lahko vplivale na prihodnje pristope k zdravljenju.
ASPD je psihiatrična motnja, za katero je značilno manipulativno, impulzivno in pogosto agresivno vedenje z izrazitim pomanjkanjem obžalovanja. Ta motnja je nesorazmerno pogosta pri posameznikih, ki trpijo zaradi SUD. Predhodne raziskave so namreč pokazale, da je ASPD prisotna pri približno 3,6 % splošne populacije, vendar jo lahko najdemo pri kar 81 % oseb, ki se spopadajo z uživanjem snovi. To osupljivo prekrivanje poudarja potrebo po podrobnejših raziskavah o tem, kako ASPD sodeluje z različnimi oblikami zasvojenosti.
Študija, ki jo je vodila skupina raziskovalcev z univerze Yale in drugih uglednih ustanov, se je osredotočila na 1 660 oseb z diagnozo ASPD in jih primerjala s kontrolno skupino 6 640 oseb. Udeleženci so bili izbrani na podlagi ustreznih meril, kot so spol, starost in rasa, da bi nadzorovali demografske dejavnike, ki bi lahko vplivali na rezultate. Cilj je bil raziskati povezave med ASPD in petimi vrstami SUD: motnjami uživanja alkohola (AUD), konoplje (CanUD), kokaina (CocUD), opioidov (OUD) in tobaka (TUD).
Ena od ključnih ugotovitev študije je bila močna povezava med ASPD ter diagnozo in resnostjo AUD, CanUD in TUD. Pri posameznikih z ASPD je bila na primer skoraj dvakrat večja verjetnost, da jim bo diagnosticirana motnja uživanja alkohola (z razmerjem možnosti 1,89), in več kot dvakrat večja verjetnost, da jim bo diagnosticirana motnja uživanja konoplje (z razmerjem možnosti 2,13). Čeprav je bila ASPD povezana tudi z motnjami uživanja kokaina in opioidov, te povezave niso prestale strogih statističnih testov, ki so potrebni za njihovo zanesljivo potrditev.
Raziskovalci so preučili tudi posebna diagnostična merila za SUD, kot so nevarna uporaba, odtegnitveni simptomi in poskusi opustitve. Pomembno je, da je bilo merilo "nevarne uporabe" dosledno povezano z ASPD pri vseh preučevanih snoveh. To nakazuje, da se posamezniki z ASPD med uživanjem snovi nagibajo k nevarnemu vedenju, ne glede na vrsto droge. Vendar je študija presenetljivo pokazala, da so bili poskusi opuščanja uživanja kokaina obratno povezani z ASPD. Z drugimi besedami, pri osebah z ASPD je bilo manj verjetno, da bodo poskušale opustiti kokain, kot pri osebah brez te motnje.
To odkritje odpira pomembna vprašanja o motivaciji in vedenju posameznikov z ASPD v zvezi z uživanjem snovi. Ali je zaradi impulzivne in tvegane narave ASPD manj verjetno, da bodo posamezniki opustili zasvojenost s snovmi, ali pa na to vedenje vpliva nekaj posebnega v zvezi s kokainom? Za razkritje psiholoških in nevrobioloških mehanizmov, ki so v igri, bodo potrebne nadaljnje raziskave.
Ugotovitve študije poudarjajo zapletenost komorbidnosti ASPD in odvisnosti od drog. Z raziskovanjem različnih vzorcev SUD med osebami z ASPD raziskava ponuja dragocen vpogled, ki bi lahko klinikom pomagal pri razvoju bolj ciljno usmerjenih intervencij. Programi zdravljenja bodo na primer morda morali bolj neposredno obravnavati povečano tveganje za nevarno uporabo pri bolnikih z ASPD ter posebne izzive, ki jih predstavljajo nekatere snovi, kot je kokain.
Še en pomemben vidik študije je bila njena osredotočenost na resnost odvisnosti od drog. Ugotovila je, da so bile povezave med ASPD in diagnozami SUD močnejše od tistih, ki so temeljile na resnosti motnje. To nakazuje, da je ASPD morda tesneje povezana s tem, ali oseba razvije zasvojenost ali ne, kot pa s tem, kako huda je ta zasvojenost.
Na splošno ta raziskava pomeni pomemben korak naprej pri razumevanju dvojnih izzivov ASPD in SUD. Z osvetlitvijo različnih načinov medsebojnega delovanja teh motenj utira pot prihodnjim študijam, ki bi lahko izboljšale diagnostična merila in izboljšale rezultate zdravljenja. Kot ugotavljajo avtorji študije, bi lahko "prilagojene intervencije, usmerjene v podtipizacijo na podlagi mehanizmov", vodile k boljši oskrbi posameznikov, ki se spopadajo tako z ASPD kot z motnjami uporabe snovi.
Za več podrobnosti si lahko celoten članek ogledate tukaj: https://doi.org/10.1038/s41398-024-03054-z (clearnet).
Če vas takšne objave zanimajo, se odzovite in pustite komentarje. To bo zame znak, da bom s tem nadaljeval.
